 |
...
Bušićeva
"Poezija v stripu" - Ivo
Antič
Predgovor
- Andro Filipić
Otvoritva rasztave
- Ariana Rožić
Predgovor
- Ariana Rožić
Erotika, nasilje...
- dr. Ljubomir Radovančević
Risba kot ilustracija
- Jože Volarič
Risbe Franka B.
- Ariana Rožić
Zen kreacije - Diana
Vego
Franko, ilustracije
su super - Marko Pak
"Oda Babalon"
- Milan Žegarec Peharnik
Pršeća gestualnost
- dr. Tonči Štitin
Umetnost Franka
B. - dr. Ljubomir Radovančević
BUŠIĆEVA "POEZIJA V STRIPU"
Gre za dovolj nenavaden primer ustvarjalne prakse: Franko Bušić iz Hrvaške "prevaja" v strip pesmi slovenskih pesnikov (Kosovel, Gluvić). Očitno zunajserijski je že sam stilski pristop, saj nima nobene zveze s običajnimi stripskimi pojmovanji lepotnosti ali vsaj pretežno uveljavljene tehnične korektnosti. Bušićeva stripska aplikacija poezije se zavestno omejuje na tako rekoč pesniško spontan odziv na pesništvo, na produkcijo skice, ki udejanja predvsem temeljno ekspresivnost grafičnega zapisa kot možne vzporednice pesniške govorice. Asociativna invencija je poglaviti adut metaforične odvratnosti in surove izzivalnosti, ki najde specifično, vendar avtentično sozvočje s Kosovelovo pesmijo Ecce homo, saj je prav to pesem Josip Vidmar, poglaviti normativistički kritik slovenske literature, označil kot "patološko neumljivo". Še več: ne gre le za sozvočje z obdelano pesmijo, marveč se bušićevsko videnje Kosovela z ustrezno modifikacijo navezuje tudi na širši kontekst pesniškega opusa, pri čemer naj pričajoča beleška spomni vsaj na pesmi Smeh kralja Dade, Nihilomelanholija in zlasti Evakulacija duha (v tej pesnik izrecno pravi: "Ljudje so evakuacija duha./ Anomalija psihologije."). S tem torej strip kot drug umetnostni medij skuša po svoje, s specifično govorico "grafične literature" reafirmirati in aktualizirati nekonvencionalno kritičen izziv, ki ga je v bralca vrgel Kosovel ne le z zgoraj omenjeni pesniškimi teksti.
IVO ANTIČ
(Recenzija
je objavljena uz strip po pjesmi
Srečka Kosovela Ecce homo,
u ljubljanskoj reviji za kulturu
SRP, br.15/16, 1996.)
PREDGOVOR
Zanimanje likovnikov za človeško telo je staro kakor zgodovina likovnosti. V samem začetku zaintrigiran s svojo podobo, se je človek lotil iskanja svoje identitete, tudi tiste vizualne, in si na koncu zlezel pod lastno kožo, v pasubstanco. To zanimanje je pisutno tudi danes, ko je likovnost sama sebi namen, "resničnost sama po sebi". Pri tem se je zanimanje za model, za čoveško telo, gibalo od naturalistične zavezanosti objektu, ki se ga upodablja, do vizualizacij, ki so analitično dekomponirale človeško telo ali pa so ga skozi idealizem geometrije razstavile na osnovne strukturalne oblike. Videnje se je namreč oblikovalo glede na to, ali je bilo telo cilj ali samo povod, z ostro delitvijo dveh ravnin zavesti. Fizične in likovne. Vsake s svojimi pravili.
Slikarstvo Franka Bušića je prve provinience, z močno naslonitvijo na likovnost ekspresije, kar ga osvobaja pravil vseh zgoraj omenjenih nazorov. Najpogosteje se priklanja fizičnemu slogu, ampak, kot v primeru rešitve prsi, posega po svobodi, ki mu omoguča avtonomnost likovnega razmišljanja, kar njegova dela oddaljuje od suhoparne anatomske deskripcije. Bušić je mojster v razporejanju slikanih mas. Spretna impostacija njegovih aktov je temelj vrednosti, s katero se srečujemo na njegovih slikah. Pohvali se lahko tudi s kadriranjem. V ospredju je risba, ki skulpturalno zaprtih linij vodi igro, tako da je barva, z vsem, kar utemeljuje volumen telesa, v drugem planu, secondo v realizaciji teh vizualizacij. Če bi bilo mlademu slikarju treba kaj priporučati, potem se to nanaša na barvo. Moral bi jo namreč slojevitije, bolj kompleksno tretirati, da bi postala enakovredni partner tako svobodni in vešči risbi. Do takrat pa risba ostaja temelj njegove ekspresije. Toda ne samo na teh slikah, vpeljal jo je tudi v strip, kjer se njegov talent, osredotočen samo na risbo, pokaže še bolje, očitneje. Vloga barve na sedanjih slikah je v odkrivanju aktov, na katerih je poltenost prisutna zelo diskretno. Če je sploh je, a nekaj je je, je bolj opazna v metaforičnem sklopu, kot v hedonizmu barve.
Pričajoča Frankova razstava je obljuba, ki je na dobri poti, da se do konca realizira. Dosežki te razstave to zagotavljajo.
ANDRO
FILIPIĆ
prevedla Namita Jurač
UVODNE BESEDE
NA OTVORITVI SAMOSTOJNE RAZSTAVE
"TO JE POSKUŠAL DIMITRIJ"
V KLUBSKIH PROSTORIH SLOVENSKEGA
DRUŠTVA "TRIGLAV" - SPLIT,
19.10.1998
Danes
prihaja do velike produkcije v umetnosti,
še posebej v slikarstvu. Niza se
veliko imen, ki si jih je težko
zapomniti, jih po nečem razločiti.
Umetniku je težko navdušiti publiko,
pustiti močnejši vtis. Še težje
je ustvariti nekaj novega, ali na
bilo kakšen način šokirati.
Akademska izobrazba je čudovit in
večen medij duha. Toda za večino
začetnikov obstaja nevarnost, da
jih "akademija" pogoltne,
da se v vsem tem izgubijo, da pozabijo,
kaj so sploh hoteli.
Zame pomeni srečanje z umetnostjo,
z umetniškim likovnim ustvarjanjem
stopiti izven meja starega, izven
meja tistega, kar doživljam kot
možno.
Naloga umetnosti ni v tem, da nas
pusti uspavane v naši iluziji resničnosti,
ampak v tem, da nas zdrami, strese,
ozavesti, da moralno prečisti licemerja
v nas. "Vsaki pravi umetnosti
je imanentna etičnost." Mislim,
da je to normalno, kajti to sem
vedno razumela kot osnovno linijo,
ki je prisotna v vseh oblikah kulturnega
izražanja, pa naj bo to glasba,
režija, fotografija...
Mene v umetnosti zanima samo umetnost,
ne pa obrtniška produkcija, ki vodi
k smrti umetnosti od zadušitve v
kvantiteti produkcije.
Franka Bušića ne moremo opazovati
akademske klišeje, saj se niti ne
poskuša tem kriterijem podrediti.
Bušićev pristop je "nekaj drugega",
nekaj novega, kar nas v prvem trenutku
zmede, kar od nas zahteva, da se
ustavimo in vprašamo: "kako
naj to razumem, kam naj to pospravim?"
Če je sploh potrebno, da se stvari
razvršča po nekakšnih predalčkih
- izmih.
Racionalna oseba v meni je zmedena,
iracionalno v meni čuti (iracionalno
natipan) problem. Problem resničnosti,
eksistence duha, metafizične smeti
licemjerja in moralno osnaževanje
človeškega okolja. Pojavljajo se
asociacije na starogrške antične
drame in pojem katarze in moralnega
očiščenja. Kritik in poznavalec
tu svojo poznavanje bazira na spoštovanju
iracionalnega, in ne na vsiljevanju
lastnega okusa, na predstavah o
všečnosti... Na spoštovanju občutka
za "tisto nekaj", kar
težko povemo z besedami.
Mislim, da bo v Bušićevem primeru
usodna vztrajnost in upornost, da
se "tisto nekaj" izkristalizira.
ARIANA
ROŽIĆ
prevedla Namita Jurač
PREDGOVOR
Franko
Bušić je popolnoma nekonvencionalna
slikarska pojava. Ženski akt kot
večno likovno temo tretira na osoben
in skrajno nekonvencionalen način.
Površina njegovega platna je nemirna,
razgibana in prekipeva od energije.
Pri tem malo pozornosti posveča
samemu mimetičnemu predstavljanju
pojavne resničnosti. V kondenziranju
osebnih "razlogov za slikarstvo"
gradi s pomočjo lastnega besednjaka
svojo osebno likovno gramatiko,
katere pravila in okviri mu omogočajo,
da se izrazi v skladu s svojo senzibilnostjo,
ki je urbana, močna, brezkompromisna.
Postavljeni v svet izven običajnih
konvencij akademskega pristopa umetnosti
opažamo sledi pop-artizma, posebaj
v primeru kolažnega kombiniranja
nekaj aktov, ali odtisov slikarjevih
dlani na površini platna, kar vnaša
poseben duh svežine. Osnovni vtis,
ki ga daje slika je vangoghovsko
zanemarjanje deskriptivnega v slikarskem
postopku, kjer se vse podredi potrebi
po izražanju. Sama senzibilnost
izraza pa je provokativna, močna,
energična. Bušićevo slikarstvo je
simfonija ritma, dinamika geste.
Sama gesta, poteza s čopičem, zamah
roke, torej ritual slikarskega postopka,
dejanje ustvarjanja slike, daje
vtis dovršenosti, kar je osnovna
kvaliteta tega opusa. Pomembna je
sama akcija, v kateri mladi avtor
pollockovsko stresa s čopiča kapljice
barve, da bi konzerviral trenutek.
Čutiti je teksturo platna, taktilnost
materije v kontrastu, ki poudarja
poetiko nagega ženskega telesa,
ki se koketno zvija v elegantnih
gibih.
Risba, ploskev in svetloba senc
se prepletajo po površini slike
po avtorjevem lastnem slikarskem
instinktu. Volumen gradi kiparsko,
z dotikom svetlih in temnih barv,
pri čemer Matissu dolguje svežino,
oziroma surovost form ter simbolistično
uporabo barve. Sama barva ne opisuje
realne polti, ampak predstavlja
predvsem odraz notranjega sveta.
Tako je paleta sestavljena iz rdeče
in črne, ki ju povezuje bela, ki
daje voluminoznost telesu, nanesena
v okviru impresije svetlobe, ki
pleše po površini nage ženske polti
precej erotično, z asocijacijo "look,
but do not touch". Prostor,
v kateri avtor nastanja svije akte
je imaginaren, simbolično nakazan
z abstraktnimi geometrijskimi rdeče-črnimi
ploskvami, katerih vznemirjajoča
dinamičnost je okrepljena z grafizmi.
Le nekajkrat je objekt nameščen
pred kulise urbanih arhitektonskih
motivov, turobno nanesenih z energičnimi
potezami čopiča z močnimi barvami,
ki dajejo vtis, da gorijo. Energična,
spontana, divja risba včasih igra
avtonomno vlogo. Franko Bušić se
s čopičem preprosto dotika oblik,
potem pa v transsu nanaša sloje
barv in gradi sliko s prioriteto,
da ohrani svežino, neposrednost
trenutka. Ne boji se izraziti svobode,
radosti ustvarjanja, kreacij, igre,
radosti poltenosti.
ARIANA
ROŽIĆ
prevela Namita Jurač
FRANKO
BUŠIĆ: MED EROTIKO IN NASILJEM,
ACTION PAINTING-om IN DADO
Splitski slikar in pristni (haiku) pesnik je umetnik. Našel se je v okrilju kreativnosti: stilsko nabrekel, eksploziven, koncentriran na telo (ženske). S kombiniranjem kolažne tehnike, polokovskega nanašanja polikolora, se približuje iznakaženju in hkrati prikazu lepote, umazane z grobostjo in nasiljem, brez fabuliranja, naracije. Ogorčen nad novoolepšanim vrtom razgrinja vse poskuse "estetizacije" grdote sveta v zanosu hormonov, uničevanja, packanja, drgnjenja, mešanja v vsakem smislu. Z vizijo in promoviranjem revivala dade v diletantskih krogih je poiskal podporo na tistih (zdaj) inozemnih straneh, kjer se razumevanja rojevajo hitreje in rastejo bolj rapidno, bolj željno in zeleno, bolj hrepeneče kot s te strani pleterskega plota, posebno v metropolitanskih ozvezdjih.
Na naslovnici kataloga splitske razstave "THIS HAS BEEN ATTEMPTED BY DIMITRIJE" (oba zadnja kataloga sta barvna, dvojezična, za isto ceno, za preboj na tuja afirmativna tržišča) je iznakaženo (čeprav ne do konca) že tako skrofulozno popačeno poprsje Marilyn, kar se ujema z njeno mračno smrtjo.
Bušićeva dela samo spominjajo na grafitoidne čačke po urbanih fasadah in drugih temu primernih površinah, dadaistični manifest pa je zmeden in seveda narcisoiden, kot takemu programu tudi pristoji. Hemingvejevska "možatost", dadaistične kompilacije in citatnost, rezbarenje in razkosevanje lastne fotografije je odmev iz, zaenkrat še ne anakronih, toda minulih gibanj. In vsestranski support bi takšna umetnost dobila, postavljena na pravo mesto v demokratičnosti cvetenja 1 000 cvetov, v kraljestvu svobode, ne pa nujnosti, v krogu odtujenosti.
Bušićev svet iz spontane izbire tehnike, tematike, ekspresije, je odraz njegovega bivanja kot posbalkanca v teh časih, s slogani NO POLITICA - DADA in sintagmo, ki spominja na labeling TO JE PRAVILNO.
Bušićev
likovni izraz bi lahko uvrstili
med ekspresionistična prizadevanja
v neskladju z odlivanjem svinca
in naslaganjem piktoralne materije,
ki poudarja tvarnost in tvornost
slike. V tkanju takšne imaginacije
in ekspresije so upoštevani tudi
matisovski napotki, s ščepcem dalijevskega
v prezentaciji afirmacijskih poskusov.
Revolt, grobost, obsodba, razočaranje,
pa tudi triumf življenja, realizacija
seksa, najdejo svojo pot do željnega
gledalca.
Dr. Ljubomir Radovančević
prevedla Namita Jurač
RISBA KOT ILUSTRACIJA
ZA HAIKU
Likovno
opremljanje besedil je posebna veja
likovne umetnosti, ki je spremljala
pisano besedno izražanje že od njenega
začetka, že takrat, ko je človek
šele sploh začel z znamenji upodabljati
nekaj iz svoje zavesti, najverjetneje
najprej sporočila, šele potem misli
in nazadnje besedno umetnost. Verjetno
so prvi "zapisi" sporočil
bile slike - risbe, mogoče najprej
v pesku ali na mehkih ilovnatih
tleh obrežij rek in jezer, kar se
sicer ni moglo ohraniti, a nam to
potrjuje razsojanje in o tem govorijo
ostanki prazgodovinskih jamskih
risb, ki so brez kakršnih koli znakov,
ki bi spominjali na "pisavo".
Človek je upodobil DOGODEK in nam
ga zapustil kot svoj klic (krik),
da je bil tam. Guillaume Apollinaire
je več tisoč let pozneje prav tako
izrekel misel, da je vsak DOGODEK
pesem, in nam je svoj "krik"
iz NARAVE zapustil zapisan, kar
je nekaj stoletij pred njim prav
tako v svojih HAIKUJIH upesnil Bashoo,
pa ne kot krik narave, ampak kot
nežno petje in najpogosteje kot
šepet uspavanke. Celo klinopis nekako
bolj spominja na slikovno obliko
kot na sedanjo pisavo, torej se
je razvil s poenostvaljanjem in
poenotenjem slikovnih sporočil.
Večina prazgodovinskih "sporočil"
nosi oznako živali, kar je brez
dvoma samoumevno, saj je žival v
tistih časih omogočala človeku preživetje.
Tudi če beremo klasične haikuje,
so v njih ob rastlinah enakomerno
zastopana bitja, saj je HAIKU DIH
NARAVE SKOZI DUH ČLOVEKA.
To rahlo domišljijsko razmišljanje
sem uprizoril zato, ker imam pred
seboj zbirko kopij risb slikarja,
pesnika in esejista Franka BUŠIĆA,
izmed katerih izbiram tiste, ki
naj bi ozaljšale besedni del vsebine
naslednje številke glasila HAIKU
DRUŠTVA SLOVENIJE - LETNI ČASI.
In vam ob tem skoraj zavidam, da
lahko uživate v originalih teh prikupnih,
na videz skromnih in izpovedno bogatih
krokijev narave, nekako v smislu
pravih haikujev. Izbira nima namena
kupčkanja po kakovosti - vse so
dobre, le da jih je preveč, in poskušam
izbrati tiste, ki bi najbolj sovpadale
z vsebino glasila. Izbira sloni
na prejšnji ugotovitvi, da je HAIKU
DIH NARAVE... torej nekaj trenutno,
vsebinsko strnjeno, kratko a izpovedno,
jedrnato in umsko poglobljeno, a
takega v tej BUŠIĆEVI zbirki ne
manjka. Res je, da premore več upodobitev
iz živalskega sveta in manj iz rastlinskega,
pa kljub temu je bogastvo ustvarjalnega
duha veliko.
Če omenim vsaj nekatere izmed zanimivo
ubrane celote, tega bogatega živalskega
carstva, ki očesu in duhu ne ponuja
občutka ujetosti živali v nekakšnem
živalskem vrtu - v kletki, ampak
omogoča držo svobode, veselja in
petja, pa naj gre za: REGICO - žabo,
ki jo slišim kako reglja, in vidim
Bashooa, kako jo gleda, ko skače
v ribnik in odmeva tisti znameniti
zven z gladine. METULJA, ki mi ponuja
čut nedoločenega leta, ko med letom
nepredvideno spreminja smer, kakor
da ne ve, kam bi poletel, pa kljub
temi prileti na cilj. KUŠČARJA,
ki napeto (mogoče zvedavo) sedi
na topli skali in je vsak trenutek
pripravljen, da zbeži v zaklonišče.
VRABČKA, ki se mu iz odprtega kljunčka
sliši čivkanje na razcveteli jabolčni
vejici, ki je vedno ob nas in nikakor
noče biti naš, rajši ima svojo revno
svobodo ob nenehnem čivkanju -kakšna
človeška parodija na čivkanje. GOLOBA,
ki je videti v bahavi drži, ki sicer
ponazarja pravkaršnji polet - mogoče
je pismonoša, ki odnaša pomembno
sporočilo v daljnje kraje, kar je
menda bilo vsaj za Bashoojeve čase
zanimivo in pomembno. PALIČNJAK,
ki sedaj ne ponuja nevidnosti, ampak
je izrazito zaznaven in nas kar
zbode v pogled s svojimi izbuljenimi
očmi, ki nas silijo, da zamižimo.
Tu so še KOJOTI, ki jih kar slišimo
tuliti na luno, pa SLONJI rilci,
kar naj bi vzbujalo tako spoštovan
klic v prostranstvih Afrike ali
Azije. Med kopenskimi živalmi ne
sme manjkati POLŽ, ki v zavesti
ponazarja počasnost in obenem vztrajnost.
Med vodnimi - morskimi živalmi ne
manjkajo RIBE kot urni plavalci,
ki izginejo izpred pogleda kot blisk,
pa počasne, mnogosmerne in previdne
RAKOVICE, pa še SIPE, ki bi jim
ob številnih lovkah mimogrede pripisali
plazilske značilnosti. Avtor bi
zgrešil namen, če ne bi upodobil
BIKA, zadošča glava z bikovskim
pogledom, ki ob nekakšni melanholiji
zbode z vprašanjem proti opazovalcu,
in ob tem še usločena črta, ki ponazarja
zgoraj moč hrbta in spodaj prsi,
ostalo si gledalec po potrebi lahko
sam domišlja. Verjetno bi bil greh,
če bi med živalmi izpustil človeku
najbolj vdano žival - PSA, glava
domačega ljubljenca nas z zelo goste
risbe tako vprašljivo opazuje, da
je videti, kot da bo vsak čas bevsknila
v pozdrav in nas želi vprašati,
kaj mi boste povedali, ali boste
odlajali, ali pa na moj račun napisali
HAIKU?
Iz rastlinkega sveta se nam BUŠIĆ
predstavlja z različnimi cvetlicami,
predvsem z MAKI, ki so na risbah
tako zgovorni, da kljub temu, da
so s črno obrobo, pa pred zavestjo
postajajo po potrebi rdeči in še
kakšni. Ta lepa, a zelo plaha cvetlica,
ki s svojimi velikimi, a nežnimi
cvetnimi listi takoj podleže človeški
robatosti, je trpežna in kljubovalna
rastlina, mimogrede vzcveti kot
plevel (rekli smo ji divji mak)
na njivi - med pšenico, kjer bi
jo najmanj pričakovali, in se človeku
ponudi v vsej svoji krasoti prek
velikega zelo izpostavljenega cveta,
najpogosteje v črni ali rdeči barvi,
čeprav se spomnim iz otroštva, da
je mama na vrtu imela, kot je rekla,
"pitomi" mak, tudi druge
barve - če me spomin ne vara - modre
in bele. Pred nami se zvrstijo zelo
zanimivi OSATI, ta trpežna rastlina,
ki si izbira za bivališče najbolj
revne in nedostopne predele, pa
se še povrhu zelo učinkovito zaščiti
z bodicami od glave do pete. To
je moja najlepša okrasna rastlina,
pa ne samo kot cvetlica, tudi ostala
razvejenost (stebelce) v meni vzbuja
spoštovanje lepote narave. Vrstijo
se še razne nedoločene cvetoče rastline,
ki ob umetniško poenostavljeni rešitvi
vzbujajo občutek človekove likovne
stvaritve narave. Zanimiva je upodobitev
močvirske trave - ŠAŠA, ki ob daljšem
opazovanju v zavesti začne kar nihati,
kakor da ga ziblje rahel vetrček,
ki bo zdaj zdaj zvalovil še gladino.
Nazadnje bi od tega rastlinkega
sveta rad omenil še ANANAS, to,
kar ni zrastlo pod delom naše nebesne
strehe, je pa vsakdanji gost naših
izložb in pogosto miz. Ob pogledu
je kar čutiti to zeleno svežino,
prepojeno s toploto in razvrščeno
satovju podobno ter vso poraščeno
površino z nekakšnimi čudnimi izrastki,
kar na vrhu krasi nekakšna perjanica
v obliki daljših zelenih listov
kot cvet.
Pa naj človek ob vsem tem razmišljanju
o takšnih naravnih zakladih, o takšnem
duševnem bogastvu, ki nam ga je
v svojih hitropoteznih krokijih
z disperznim, pa kljub temu bogatim
in zgoščenim črtovjem ponazoril
umetnik, ne bi pisal HAIKUJE? Če
tega ne bi počel, bi izgubili nekaj
bivanjskega, če se ne bi s tem srečal,
bil bi za nekaj žlahtnega in bogatega
prikrajšan.
Mogoče bi bili nepravični ali vsaj
pristranski, če bi obstali samo
pri občudovanju BUŠIĆEVEGA upodabljanja
NARAVE (živali in rastlin), če bi
v likovnem pojmovanju ostali le
hajjini in bi ob tem spregledali
njegovo upodabljanje ČLOVEKA, ki
prav nič ne zaostaja za mnenjem,
ki sem ga izrekel do sedaj, mogoče
ga še vsaj malo prehiteva - prekaša.
Njegove upodobitve ženskih aktov
so ENKRATNE, predvsem ko gre za
pobarvane risbe - širokopotezne
risbe nepopolno pobarvane v nekakšni
kombinaciji črno - rdeče - belo
na karirastem ozadju, pa naj gre
za glavo, polakt ali akt, vse to
so vzbujevalni, napadalni, kričeči
in kakovostni likovni izdelki -
stvaritve in izpovedi umetnika,
ki zaslužijo pozornost gledalca
in priznanje poznavalca. Zanimive
so čiste risbe, ko se z nekaj širokimi
potezami pred našim pogledom pojavi
upodobljen pogled Kitajke, ki nas
z zaprtimi usti nepremično opazuje,
ali pa v zelenju rahlo skrit polakt,
ki se sramežljivo ozira, ali jo
kdo vidi.
Kako malo truda je treba talentu,
da nam z nekakšno rahlo omejeno
nevsakdanjo praznino pričara najbolj
zamotano stavaritev narave - človeško
telo, pa še z določenim psihološkim
učinkom izraza, torej s še bolj
zahtevno psiho - zadošča nekaj črt
za presenečenje in navdušenje.
Nazadnje bi se rad vprašal, kaj
je pravzaprav ilustracija HAIKUJA
- HAIGA? Imam v mislih HAIBUN, ki
je v bistvu prozna "ilustracija"
haikuja (ali mogoče obratno). Ob
tem se mi vsiljuje misel, ali mogoče
ni haiku ponazoritev (ilustracija)
videnega - takšne risbe, saj človek
- haijin najprej zaznava DOGODEK
v naravi in ga potem odslika kot
misel v besedni - pisani obliki
kot HAIKU, to zgoščeno, zbrušeno,
rahlo skrivnostno zaznavo TRENUTKA.
Jože VOLARIČ
RISBE FRANKA BUŠIĆA
Težko je uspeti na splitski in hrvaški likovni sceni. Težko je biti drugačen, težko je biti poseben ali pa presenetiti z nečim, česar še ni. Kljub vsemu se nam zdi, da je Franko Bušić v tem uspel, saj je preskočil prag konvencionalnosti in se s tem oddaljil od tako imenovanega meščanskega razumevanja likovne ustvarjalnosti. Ukvarjajoč se s slikarstvom, poezijo, prozo, z ilustratorstvom in še posebej z alternativno obliko umetniškega izraza, združuje v svoji avtorski osebnosti na prvi pogled nezdružljive umetniške oblike. S pomočjo vtisa, da obstoji v njegovih delih "rdeča nit" , ki povezuje bistveno, in prepričanjem o svojih pogledih na mesto in vlogo umetnosti v družbenem življenju, dobimo celovito spoznanje o tem, kaj nam je avtor želel povedati.
Franko Bušić razmišlja o umetnosti na neakademski način, simpatizira z dadaizmom in nihilizmom ter ironizira lažno in licemerno v meščanski morali.
Bušićeve ilustracije njegove lastne haiku poezije so pogosto na meji risarske in grafične tehnike, odprte neposrednosti,eksperimentalnosti, afirmaciji slučajnega, nenamernega, trenutnega. Z nekaj potezami zadane bistvo svojih slik, ne da bi posegel v podrobnejše opisovanje. Skratka - Franko BUŠIĆ ne teži k obrtni popolnosti, ampak želi predstaviti neposredno doživetje in si pri tem prizadeva, da ne okrne ali zasuje z odvečnim svojega nagibanja k čim večji preprostosti.
ARIANA
ROŽIĆ
sa slovenskog preveli Jelka Knezović
i Boštjan Matjaž Kordiš,
lektorirao Ivo Antič
ZEN KREACIJE
Priča smo novemu valu japonske haiku poezije, ki s svojo svežino prha ume po vsem svetu. Naj je umetniški izraz v haiku ilustracijah, imenovanih HAIGE, še tako raznovrsten, jih vedno krasi tista izvirna enostavnost. Riba, cvet, ptica ali ženska - motiv je videti preprost, toda koliko bistvenega, božanskega je moč opaziti v prikazu takšnega mikrokozmosa? Vživeti se v lik ptice in se s črnim tušem, zelo hitro, dokler nam trenutek izpolnjuje duh z naravo tega bitja, izraziti z nekaj potezami, zelo odločnimi, in ustvariti ptico, naslikati haigo, vzeti trenutek, ki nam jasno pulzira nekje v zavesti in ga zaustaviti na papirju, je prava oblika japonskega zen slikarstva. Kakor tudi sam haiku skozi besedo proizvede sliko iz narave, tako tudi haige, s karakterističnostjo svojega prikaza, predstavljajo duh naslikanega objekta, slikajo haiku. Sprašujemo se, kaj na nas naredi večji vtis, beseda ali slika? Ali pa sta neločljivi? Rezultat je v estetskem razumevanju enega ali drugega. Raznovrstnost haig je odvisna od avtorjevega temperamenta, ki se zraža skozi cvet poln nemira, skozi vzvišen ljubezenski napev ali v globoko toplo oslikanem pejsažu, vedno skozi skrajno stiliziranost. Haige Franka Bušića v nas močno vtisnejo svoje like s suptilno nežnostjo pravega poznavalca narave in otipljive stvarnosti. Linija ni stroga v svoji formi, ampak se meša s površino razlitega tuša in vnaša komponento slučajnosti. To se dogaja vglavnem na mestih, ki označujejo sence, pa se nam zdi, da se je narava poigrala ali pa se je poigral avtor s spontanostjo same tehnike tuša, ki jo je podredil naravi.
Konec koncev mu spretno manipuliranje s hotenim in slučajnim ni ušlo izpod kontrole, ampak je obogatilo haige z dimenzijo izraza, specifičnega za Franka Bušića. Bogat opus rib, rakov, ptic, živali ali cvetja, odpira domišljiji pot v neižrpne dimenzije metafizike zena.
DIANA
VEGO
prevedla Namita Jurač
FRANKO, ILUSTRACIJE
SO SUPER!
Še posebaj so mi všeč: trava, bik, postrv, žaba, oba slona, sedeči ženski akt in stoječi akt s spuščenimi rokami. Ugaja mi tvoj pristop. Zelo! Tudi meni osebno je prav takšen najbližji (no ja, bil, saj zdaj nič ne delam…).
Magična črta s prelivom vase - kot da avtor išče podobo in podoba išče, najde njega. Kakor pogled v kavno usedlino. Tudi sam sem včasih risal risbe zgolj s peresi, toda kmalu sem spoznal, da ne nudijo dovolj mehkobe (svoboda interpretacije, čustva); z uporabo čopiča objekti dobijo bolj subtilno energijo, zračnost, auro… ja, lahko bi rekel duhovnost. Zanimivo, nikoli prej o tem nisem razmišljal. Kot bi naslikal njen duh in "ne" stvar samo. (Kakor v odmev te misli slišim besedo haiku…)
Franko, ne bom ti lagal, da mislim, da si materialnost že presegel (mogoče to niti ni tvoj cilj…). Lahko pa ti iskreno priznam, da si mi pokazal pot do današnjega uvida. Hvala!
Jaz bi (recimo pri ženskem aktu) večjo pozornost posvetil predvsem rokam - mogoče zato, ker zame dotik asocira nežnost; kar je moj bistven pristop do ženske. Seveda sva tako spet globoko v materiji. Način je tisti, ki jo lahko presega. Vsak izbere svojo pot. Ostani takšen kot si. Meni je tvoj pristop všeč.
V Mariboru, 25.
VIII 1998
MARKO PAK
(fragment iz pisma)
"ODA
BABALON" - O RAZSTAVI FRANKA
BUŠIĆA V ZAGREBU
Od 30. januarja do 15. februarja je bila v prostorih "ATTACK"-a (Autonomne tvornice kulture /Samostojne tovarne kulture) v Zagrebu postavljena razstava likovnih del Franka Bušića, splitskega umetnika. Ciklus z naslovom "Oda Babalon" vsebuje erotične akte, nastale s kombinacijo tehnik risbe in kolaža. Avtor si, kot sam poudarja, želi izpolniti praznino v hrvaškem slikarstvu, nastalo v obdobju med avandgardnimi gibanji z začetka stoletja in sodobnimi stremljenji. Tako v svojem delu Bušić združuje ekspresionistične in nadrealistične elemente, dadaistične nazore pa dodaja v naslovih del, s težnjo po namerni provokaciji. V dokaj drznih aktih prevladujejo rdeče in zelene barve, trenutno notranje občutje pa Bušić dočara s stilističnimi intervencijami ali s pomočjo naknadno nanesenih linij in raznega kolažnega materiala. S to razstavo je avtor brez kompleksa vstopil v svet erotike kakršna je, brez lažne morale ali zatiskanja oči pred vsakdanjostjo. Tudi v naslovih svojih aktov, kot npr.: "Je T'aime bez filtera" ali "Splitska prostitutka", je Bušić neusmiljeno provokativen, zato tudi ne preseneča dejstvo, da je bila postavitev te razstave zavrnjena v številnih hrvaških galerijah, v tem alternativnem prostoru pa sta bili divjaško uničeni dve deli. Ali to pomeni, da naša malomeščanska srenja, obkrožena s pornografijo vseh vrst in oblik, ne more prenesti odkritega pogleda na erotiko niti skozi prizmo umetnosti tega talentiranega mladega umetnika? Če je tako, potem lahko kmalu pričakujemo napotke o tem, kaj in kako je treba slikati, pisati, izgovoriti, temu pa smo nekoč že bili priča....
Milan
Žegarac Peharnik
prevedla Namita Jurač
PRŠEČA
GESTUALNOST IN POLLOCKOVSKA RAZIGRANOST
"(...)
Spremembe, ki se danes dogajajo
na likovnem planu, v formiranju
nove estetike, se odvijajo s takšnim
tempom, da je skoraj nemogoče vsem
slediti in jih poimenovati. Poskusi
pozabljanja, zanikanja vsakršne
tradicije, se ponekod prepletajo
z zapetimi prizadevanji ohranjanja
akademizma in svojevrstne konfekcije,
ki vodi v uniformiranost. Bušić
kot izrazit slikar-individualec,
ki ne funkcionira po nekem obrazcu,
nasprotnik akademske popolnosti,
s popartistično ironičnostjo povezuje
nadrealistične elemente z neoekspresionizmom,
s tem, da njegovo slikarstvo pravzaprav
nima pravega cilja, ne pripada tendenci
ali stilskemu programu, ne hlepi
po fiktivnem mojstrstvu forme. Na
njegovih slikah se standardno pojavlja
motiv gole ženske, vsekakor tudi
zato, ker kondenzira različne pomene
in nakazuje avtorjev notranji imaginativni
svet. Bušića vznemirja zapeljivost
barve, svežina njenega kontrasta
in pa ženska erotika, telesni aspekt
stvari. Očitna je želja po raziskovanju
in eksperimentiranju znotraj določene
tehnike in teme, pa tudi izpostavljanje
nekaterih večnih vprašanj, ki se
nagibajo k demistifikaciji slikarstva
in človeškega cinizma. Tu ni prostora
za urejenost, tiho glasbo ali melanholično
atmosfero, temveč vse prši v konfuziji
sodobnega sveta, ki postaja poligon
za nekontrolirani polet domišljije
in nagona slikarja pršeče gestualnosti
in pollockovske razigranosti. Erotično
nabita gola ženska telesa so izpostavljena
udarcem čopiča, obarvanim dlanem
slikarja, popackana so z živobarvnimi
madeži, ekstaza, ki vzburja in se
roga konvenciji, skrivanju, vulgarnosti,
ki postaja krik pohote v svetu,
v katerem triumfira ravnodušnost
in zasičenost. Bušić zanemarja metjerske
norme in se osredotoča na ekspresijo,
počena zrcala, ki nudijo sliko samopozabe,
brez da bi bila sama sebi namen
... V splošni minljivosti sveta
in sanj je orfejski polet v neznano
zamenjan z opsesivnim portretirnjem
erotičnih scen, izzivalnega plesa
telesa, ki postaja le navaden objekt.
Ali ni to obenem tudi boleča slika
sodobnega sveta, depersonalizacija,
ki z omejevanjem ženske na pogansko
in hedonistično dimenzijo potrjuje
enigmo sveta, enako kot težnjo avtorja,
da se s svojimi observacijami dotakne
tudi vprašanja naše odgovornosti?(...)".
dr. Tonči Šitin
(Radio Split, 12. Maja)
prevedla Namita Jurač
UMETNOST
FRANKA BUŠIĆA
Verjetno se bodo mnogi, ki bodo
videli slike Franka Bušića, zgrozili,
da sem si drznil "to"
imenovati umetnost, in posumili,
da v moje znanje in okus glede teh
vsebin in načina izražanja. Ampak
"de gustibus non disputabant".
Z umetnostjo sem prvenstveno mislil
tudi na poezijo Franka Bušića, ki
je pravzaprav konkordantna, sintona
in resonantna z likovno izraznostjo
tega avtorja, kajti oba umetniška
izraza izhajata iz istega mentalno-spiritualnega
sklopa in ustroja osebnosti, Bušićeve
duševno-duhovne materije, konstitucije,
razvoja, individualnosti, vsebine,
preokupacij, verovanj, prepričanj,
negovanja okusa itd.
Poznavatelje zgodovine (erotične)
umetnosti ne bodo presenetile teme
in prikazi, ki jih vidimo na Bušićevih
slikah in beremo (poslušamo) v vrsticah
in med vrsticami stihov njegove
poezije. Na osnovi poznavanja in
ocenjevanja celotnega Bušićevega
dela (poezije in likovnosti), ki
je šele v potenci, nastajanju, na
začetku (čeprav ni od včeraj), saj
govorimo o mladem umetniku (rojen
1971. leta), je moč sklepati, da
gre za talentiranega, svobodnega,
spontanega (iz "sui sponte"
= z voljo), hrabrega, osvobojenega,
pogumnega, "odbitega"
(v dobrem smislu), heurostično priprevljenega,
voljnega raziskovalca paralelnih
erotičnih svetov, umetniškega (poetičnega
in likovnega) izraza, globin in
ponorov, potapljača v svoji "očarani
duši" (Romen Rolan), neskrupuloznega,
nečimrnega spoznavalca samega sebe
(v smislu parole, napisane na Apolonovem
hramu v Delfih "Gnoti se auton"
= spoznaj samega sebe!), pa tudi
preučevalca družbe, socialnih in
emocionalno-mentalnih fenomenov,
femininosti, maskulinosti (po C.
G. Jungu: anime i animusa - večnih
arhetipov), spolnosti, relacij med
moškimi in ženskami, raziskovalca
vseh aspektov ne/humanih odnosov
med spoloma. O tem pričajo pesmi
in slike (splitskih) prostitutk
s pravilno intonacijo te sramote
človeštva, ki ji malomeščani pravijo
najstarejša obrt, s pljuvanjem resnice
v obraz temu zlu. Ironičnost je
izražena v slikah in njihovih naslovih,
npr. o perverzijah incesta.
Franko Bušić si zasluži mesto v
erotični umetnosti Hrvaške, saj
je v skromni produkciji takšne intonacije
še kako opazen. Vse pohvale zaslužijo
razstave o erotični umetnosti v
Zagrebu (v Umjetničkom paviljonu
- avtorjev uglednih likovnih kritikov
in v Otvorenom sveučilištu - takrat
"Moše Pijade" s sodelovanjem
Renea Hollosa ob festivalu erotičnega
filma, v sedemdesetih). Nadvse potrebne
antologije erotične poezije (in
proze) pa na hrvaškem nažalost še
ni, redke pa so tudi antologije
ljubezenskega pesništva (npr. Branislav
Glumac: "Moja prva ljubavna
pjesma"). V takšno (zaenkrat
imaginarno) antologijo bi bilo vsekakor
potrebno umestiti erotične pesmi
Franka Bušića, ki izstopajo s svojo
močjo, prezentnostjo, sporočili,
izzivom, posebno malo/meščanskemu,
hipokritičnemu, pseudo/puritanskemu,
neo/konzeravativnemu duhu, ki še
vedno na veliko kroži in vlada v
tem parcialno večnem KuK mestu (po
arhitekturi, mantaliteti, klerikalizmu,
pogledih, kleinburgerovčini etc.)
Ravno tako tudi Bušićeve slike,
vzporedno z njegovo poezijo, prinašajo
osvoboditev moči in lepote človekove
seksualnosti vsemu navkljub, (qazi)vulgarnost,
neotopele vulgarizme in njihove
sklope, vse v funkciji likovno-poetičnega
izraza.
S svojimi tehnikami, metodami, načini
izražanja, poetiko, motivistiko,
imaginacijo, ekstremi, ekscentričnostjo,
ekspresivnostjo, impresijami, so
Bušićeve slike, katerih forme (popolnoma)
odgovarjajo vsebinam, žarčijo (namerno)
umazanijo, lepoto grdega, šokantnost,
ironijo pornografije, brutalnost
izraza. Gre za prepletanje action
paintinga Jacka Pollocka, art bruta
Jeana Dubuffeta (1901) in drugih,
kot tudi odtisovanje po principu
ready-madea. Npr. odtis dlani avtorja
kot impakt roke, ki izhaja še iz
primordialnih časov, iz pračloveškega
svetišča, srečamo pa jo tudi v moderni
umetnosti. Dlan ima vlogo pars pro
toto celega telesa modela (kar je
prvi napravil Yves Klein). Za razliko
od Kleina, so Bušićeve slike slikane
s penisom samo v metaforičnem smislu.
Kombinacija raznih tehnik in metodoloških
postopkov (tempere, akril, polikolor,
tuš, akvarel, gvaš, oljni, voščeni
in suhi pastel, raster, kolaž, špricanje,
razpihavanje barve, šrafiranje,
šatiranje, tašizem. poantilizem,
prekrivanje, dekalomanija, fortaža
in druge mixed media - kombinirane
tehnike) je v službi antiakademizma,
pa tudi profesionalizma svobode
in liberalizacije sredstev in tematike,
ter načinov (likovnega) izražanja.
Podobno kot sta Andy Warhol in Dimitrij)
iznakazila (s skofuloznimi prirastki
in drugače) Marylin Monroe, se tudi
Bušić loteva iznakaženja mita, od
fotografije s koledarjev do portreta,
s pomočjo ironično-duhovitih naslovov,
odkrivajoč sodobne fenomene in trende
igre, demitologizacije, itd.
Na podlagi umetniškega dela Franka
Bušića bi se lahko razvil (obsežen)
disput med širokimi interdisciplinarnimi,
transdimenzionalnimi fenomenološkimi
in tematičnimi področji erotike,
pornografije, kiča, "diletantizma
- amaterizma", mode, (ne)okusa
itd., saj nesporno vdira v vse pore
in ponore človeškega odnosa do seksualnosti,
ki ji tukaj uspe odkrivati in najti
povsem svobodni izraz, naj bo skozi
poetski ali likovni govor.
Ob naslanjanju na življenjske izkušnje,
na videno, izmišljeno, ob obdelavi
erotičnih fotografij (s čemer se
je prav tako uspešno ukvarjal),
ob delu z živim modelom ali po sledeh
svoje bogate imaginacije, Bušić
ostaja osebno skromen, vljuden,
samozatajevalen, a v umetniškem
izrazu izstopajoč v do zdaj še ne
videnem kombinatornem spletu, toda
močnem, poglobljenem izrazu. Samozatajvaen
Bušić skriva znaten del svojega
neobjavljenega opusa, po drugi strani
pa s svojo hrabrostjo, determiniranostjo,
dobrodošlo (v bona fide maniri)
razuzdanostjo, ki je umenosti, ne
samo danes, več kot potrebna, označuje
in simbolizira, reflektira in odslikava
sodobnost, ki jo živi , v (s)elektivnosti
tematike, dramatike, stilistike,
ekspresije, pa tudi imaginacije,
ideacije, tragike, grotesknosti,
tragikomike našega Zeitgeista, splošnega
Weltanschauunga, ponovnega specifičnega
neoWeltschmertza, kjer se vsake
toliko nekdo raznese z narkomansko
iglo.
Bušića karakterizira univerzalnost
umetniškega izražanja, od poezije
do likovnosti, eksplozivnost izraza,
vseobsežnost v dobrem smislu, nevzdržljivost
in iritativnost, iritabilnost, senzibilnost
in senzitivnostv grobost in okrutnost
forme, kot tudi morbidne vsebine
s tendenco iritiranja, (v tradiciji
nadrealistične težnje) šokiranja
malomeščana, sedanjega parvenija,
homo novusa brez okusa in opredelitve,
postbalkanske jare gospode, snobovske
(sine nobile!) nouvelles riches,
razuzdane a frustrirane, oddaljene
od bližnjih korenin, klobas in zelja,
prilizovalske konvencionalnosti
in večnega kiča. Revolt, upodobljen
v raztrganosti, nurejenosti, brez
lišpanja, praskanja, odvzemanja,
izvira iz vsakega dela, kjer išče
in najde oporo v predhodnikih pod
bretonovskim, zenitističnim in dalijevskim
plaščem. Obkrožen z nauki teh vrlih
kozmopolitov, si Bušić daje duška
navkljub predvidljivosti, utesnjenosti,
zasidranosti v sidrišča hektičnega
podmorja in kipečega ozemlja.
Franko Bušić se kot mlad človek,
poln gneva, predaja lepotam in grozotam
žensk in ženskih teles, poltenosti,
karnalnosti, ki so inspirirale tudi
roko, ki se odslikava na altemirskih
stenah in leskoaskih zidovih. V
ogorčenju, pljuvajoč po lažnem,
artificialnem cvetju, izumetničenih
šablonah, pseudovrednotah, prepoznanih
in prznanih v umetnosdti skopljenih
in nemočnih, kastriranih in dolgočasnih,
odkriva Bušić v estetiki, erotiki,
v oblikah, ki so moške vedno intrigirale,
opravičljive metafore vseh naših
vzburjenj. Stopajoč deloma po Dalijevih
stopinjah, toda po svojem kolovozu
nepoklicne perfekcije, Bušić izpopolnjuje
sliko na svoj barbarski način, z
odbitostjo (brez genialnosti velikega
predhodnika) uspeva v bizarnosti
pseudopornografije prikaza incesta,
moških in ženskih genitalij, v odklonu
od realnega, v moči antiestetike.
Drzno si upa uprizoriti in s pesmijo
izraziti skrivnosti telesa in seksa,
tudi tisto kleinburgovskemu ušesu
nedopustno, grozno, šokantno. Takšen
izraz ni produkt histerije, ni odraz
raztrgane duše, ampak je v bistvu
revolt, saj se s tem, da jo slika
umazanost, in odkriva pod strnjeno
krvjo in izločki tudi lepoto z njo
ne identificira,. Tako mnogi laiki
mislijo, da zdravniki ljubijo bolezen,
ko v bistvu hrepenijo po zdravju.
Pljuvaje na to gnusobo, odvratnost
in priskutnost, teži k olepševanju
Epikurjevega vrta naslade in užitka,
sina pohote. Majhen korak je od
vzvišenosti do omadeževanosti, od
apolonijskega do dionizijskega,
od karnalnega do spiritualnega,
kot od neba do zemlje, kot od nohta
do prsta.
Bušićev prispevek k erotični umetnosti
ni zanemarljiv, saj že izziva obsodbe
(to je dobro!), revolte, akcije
in reakcije, setingoute, flashbacke,
blockoute, skoke z nebotičnika užaljenosti,
ker se je dotaknil puncta dolorse
tistih, ki se drgnejo, kjer jih
srbi - in ker je resnica boleča.
Izražena v poeziji ali na slikarskem
platnu, bele pole ene in druge umertnosti,
moč izvira iz verbalne in iz likovne
ustvarjalnosti, ostre kot britev,
uhoparajoče, srcetrgajoče, če je
sentiš intonirana na olepševano
goščo pod Venerinim bregom .
Dr.
Ljubomir Radovančević
prevedla Namita Jurač
